Šel bevskač je Toto zadnji petek
na potep po mestni promenadi,
podeželski psiček v svoji nadi
videl je pohod kot nov začetek.
Se ljudi je zbralo na potepu
tam kar nekaj, pa je z repom mahal,
gneva je utrip takoj zajahal,
a se znašel naglo je v precepu.
Komu naj naš Toto tamkaj laja,
kdo bo njega razumel bevskánje,
da tako je silno strašno stanje,
da potrebna je vsesplošna vstaja.
Da sovražijo vse kreativno,
se zaganjal v množico je Toto,
bil sam sebi najbolj je v napoto,
znanost ko omenjal je fiktivno.
V kot nato se ponečedil levi,
češ da druga stran le to razume,
upal, da sledile bodo trume
tej njegovi lajavski zadevi.
Kaj poreči sploh je še o Totu,
psiček zapuščen se ti le smili,
ko potika se v res skrajni sili,
ni na vrvici in ne na drotu.
Da usmiljenja zbezljan je vreden,
so porekli pasji poznavalci,
in naj lotijo raziskovalci
se primerka, ki ni prav nič zgleden.
Kreaturo čisto nič veselo
znanost le edina še pozdravi,
v center tega Tota naj postavi
znanstvenoraziskovalno delo.
Znanost mu edina še pomaga,
da ozdravi končno ga manije,
razsvetljenje Tota da oblije,
da v zablodah slednjič ne omaga.
