Dana vsakomur je zdaj svoboda
in svoboda govora seveda,
tudi njej, ki naša je soseda,
pa čeprav še takšna je neroda.
Ko pogleda skozi dvojna stekla,
veš vnaprej, da spet se bo znebila
kakšne prav svobodne, izstopila
da kar zrkla bodo ji nabrekla.
Hvali se, ima da višjo plačo,
ker v zasebnem sektorju ne dela,
tega je lahko nadvse vesela,
čisla vladno čez in čez palačo.
Dela, pravi, se takoj lotila
bi lahko, če ne bi ji metali
toliko polen pod noge, v kali
takšne bi najraje povozila.
En mandat za delo ne zadošča,
da lahko začela bo začeti,
morali bo vsaj še dva imeti,
se ji energija iz ust sprošča.
Avši če poveš tej, naj že neha,
gleda te samo še bolj stekleno,
ne dojame, bulji zabodeno,
da od tega dela se upeha.
Avši če pa rečeš, nadaljuje
da naj z delom, čisto je zmedéna,
ker ne ve več, kje je njena štrena,
prazen nič ker pravkar zaključuje.
