Zadnje čase spet se je omenjal,
sami so razkrili se nečaki,
da je njihov stric, on nad bedaki
se jeziti ni nikakor jenjal.
Ko okrog se širi govorica,
nekaj bo pač treba ukreniti,
k spovedi ne, tja on noče iti,
je gostilna pravi kraj za strica.
K teti Štefki, v krčmo k Marcelini,
kjer naklonjenosti mu ne manjka,
tja bo skočil, tam bo kraj sestanka,
kjer lahko govoril bo v ednini.
Tam strahu ni, da v besedo skoči
teta Štefka mu, saj ni na domu,
ampak pri zaupnici, ki v dvomu
vsakem je pripravljena pomoči.
Žal vprašanje je neizogibno,
kaj z nečaki je, so res njegovi,
tisti stari in sedaj še novi,
izmotava striček se perfidno,
Enega potunka, ne obvlada
češ da ta ničesar, nesposoben
je od nekdaj, Boratu podoben,
bolj previdno drugega preklada.
Ni ga še odpisal, Štefki pravi,
a drobiti noče dediščine,
če prebil bi ta se kdaj v višine,
raje stric za zdaj pod pult ga spravi.
Tolkel je potem po Jančku skrajno,
da imel ga za nečaka ne bi,
kaj še, ne bi sploh ga spustil k sebi,
bi prostost odvzel mu v hipu trajno.
In da tudi dvema ne zaupa,
ki pretvarjata se, da imata
strica rada, toda goljufata
Toni in pa Anzeljc z mnogo hrupa.
Slina se nabrala mu pod robom
v ustih je, ko slednjič se dotaknil
je še enega in se umaknil,
ko primerjal slona je z golobom.
Ni bilo prijetno mu v resnici
stricu v krčmi tam pri Marcelini,
komajda je bil kos lastni slini,
čutil silno je nemoč v levici.
