Sem najel si manjše stanovanje,
manjše, ker za večje ni denarja,
kajti kdor premalo pač ustvarja,
temu nedovoljene so sanje.
To mi je najemodalec rekel,
med vrsticami samo seveda,
moja se razgalila je beda,
celega me je v trenutku slekel.
Toliko in toliko na roke,
druga stvar je, kar naj bo uradno,
če pa nočeš, pojdi v novogradnjo,
da boš poskrbel s tem za otroke.
Sem pristal, kaj drugega pomaga
vendar mi, saj rabim stanovanje,
pa otroci? Kdo bi mislil nanje,
ni denarja, ta drugam se vlaga.
Vlagam ga v prestižno najemnino,
ki prekrasen mi občutek daje,
da sem v velemestu, tri postaje
stran z letalom, šel da sem v tujino.
V najemnino se posebej všteje
mi pogled prečudovit z višine,
sem pri vrhu, spodaj so globine,
kar zadeva ceno, ki pogreje.
Si pri vrhu, veš, kaj to pomeni?
vprašal me je znanec, domovina
tvoja cela prav tako, tujina
zaostaja v najemnine ceni!
Veš, zakaj? Prekrasno je obdobje,
pod oblaki moreš da živeti
in ugodnosti še te imeti,
da te obletavajo golobje.
