Sava proti jugu vztrajno teče,
vedno več odteka tjakaj vode,
vedno hujše s Savo so zablode,
brbota le v prazno, ko kaj reče.
Vztrajno proti jugu teče Sava,
vedno bolj v preteklost davno škili,
voda onesnažena se smili
sama sebi, ker, se ve, ni zdrava.
Sava vztrajno proti jugu teče,
zanjo se ne zmeni duša živa,
v besu Sava se zato preliva,
grize jo vse bolj in vse bolj peče.
Sava proti jugu teče vztrajno,
dom en sam je pač na tisti strani,
dom en sam, a tudi ta se brani,
da sprejel ubožico bi trajno.
