Tinčeta utrudilo nedelo
je pred koncem, ko se čas izteka,
svojega življenja se poteka
je spominjal, pa nič kaj veselo.
Je prišel s pomenka poklapano
z ženo, ki je mislila enako,
treba da zakriti bo napako
vsako, poiskati laž ubrano.
Treba da ubrano bo lagati,
kje bila sta skupaj, kaj storila,
kaj vse da sta osamosvojila,
nujno v javnost te stvari bo dati.
Tinče z ženo je spominov poln
na pasivnost lastno, na nedelo,
se z lažmi okrancljal na debelo,
zdel se znova kot propadel klovn.
Prvi nanj je opozoril Peter,
na spomine Tinčetove lažne,
da dogodke je prikazal važne
vsakič, kakor mu je kazal veter.
Kazal se je kot velika riba,
žena pa v spominih le še večja,
da izstopala sta iz povprečja
znana kot tandem, zakonca s Hriba.
Tudi zdaj ni čisto nič drugače,
vsakič nekaj drugega povesta,
se ubožca isti cirkus gresta,
prevelike nosita ko hlače.
Že vnaprej takoj ljudem je jasno,
kolikšna besed je njunih teža,
ribi na lažeh ujame mreža,
se iz nje izviti je prekasno.
Še naprej tolažita zakonca
s tem se, nova laž morda prijela
vendarle se bo, in to počela
bosta vse do klavrnega konca.
