Gleda proti strehi vrtni palček,
kremži se celo obraz kamniti,
škratu ni mogoče jeze skriti,
eksplodiral bo, samo še malček.
Odletél golob je namreč z vrta,
kjer, je mislil, da lahko kraljuje,
da po mili volji se norčuje,
ni dojel, kje meja je, kje črta.
Odletél golobček je na streho,
zdaj pa z nje ne more se spustiti,
previsoko je, ne mogel biti
više bi, je sebi sam v uteho.
Že mogoče, a ptič nesposobni
spodaj je pozabil svoja krila,
se končala naglo bo idila,
če dobi ga v kremplje maček zlobni.
Mačkov in podobnih, ki prežijo
na nemočnega ves čas goloba,
je vse več, prav zlahka ga pozoba
eden teh, ki zdaj se mu režijo.
Treba vendar ptiča bo rešiti,
stari vrtni palček se odloči,
naj kar koli bo, da le ne poči
streha, ker ne more huje biti.
Če podsuje se z golobom streha
in ne mogel z nje bo več vzleteti,
bo hudir, bo bolje kar umreti,
vrabec v roki zadnja bo uteha.
Nekaj vrabcev palček si pripravlja
za primer, če mu golob omahne,
druga možnost je, da sam ga pahne,
če se mu slučajno zoperstavlja.
