Po formaciji naj bil bi pravnik,
a v poklicu delal ni nikoli,
v vse drugačni se učil je šoli,
hotel biti je samo – državnik.
V večji rad seveda bi državi
to se šel, fant majhnost je preziral,
ko v ogledalo se tedaj oziral
in kljuboval s prezirom je naravi.
Da nič ne bo z veliko, ker razpade
ob takih, kot je on, se izkazalo
je sčasoma, zato drugam ga gnalo
naenkrat je, gojil je druge nade.
Da je državnik, si potem domišljal
je dolgo, negoval je takšno sliko,
da majhno majhno ni, temveč veliko,
si fraze takšne sorte je izmišljal.
Da danes fikcija je, jutri pride
nov dan, ki v hipu vse razblini sanje,
a ko drugačno je postalo stanje,
na druge stavil naglo je izide.
Se v majhnem laže bom realiziral,
čez noč je sklenil, ko končale sanje
so se o veličini, stavil nanje
ki je dotlej, drugače zdaj poziral.
Država, to sem jaz, ponosno kazal
se je v začetku, ko še paradiral
po tepihu je in ko je ubiral
korake kratke in ugled njen mazal.
Se spravil je potem – le kam? – V ozadje,
po majhni se je zgledoval državi,
ki to sploh ni, tako ji kdo le pravi,
za zgled mu palestinsko je brezvladje.
Od kvazi-sile ga neuvrščene,
ki jo objokoval je vse življenje,
neopisljivo dušno je trpljenje
privedlo v stanje duše izgubljene.
Ni bil nikoli, kot rečeno, pravnik,
a ker sanjaril rad je o državi
in vneto paral temelje ji, pravi
se danes milo mu para-državnik.
