Se pohvalil Ladko je, okuse
vse na tem že svetu sem preskusil,
sem v življenju dobro se obrusil,
me poznajo tu, pozna me Bruselj.
Sem prebil rekorde vse mogoče,
kar je levo, sem prodal kot desno,
tudi če ne vzamejo me resno,
rečem: Nekateri so za vroče.
Sédel Ladko na več stolov hkrati
je potem, če kakšen se spodmakne,
da na drugega se brž zatakne,
obsedi da spet na zadnji plati.
Se pohvalil je, kako uspeva
v lastni občini mu kar najbolje,
tečejo stvari v njej kakor olje,
toliko, uspehe kar zadeva.
Da prebil je vrh, je klatil Ladko,
po razvitosti da naskakuje
že najboljše, da zato na tuje
šel je, ker doma je vse prav gladko.
Sosed je Tomaž nato preveril,
koliko držijo te besede,
olje ki zadevajo, poglede
v Ladkovo je občino usmeril.
Našel olja ni, a sredi stola
Ladkovega neka mastna kepa
sveti se, se Ladko je otepa,
je lepljiva, prav nagravžna smola.
To je torej tisto, da premakne
se nikamor, sedi kot pribita,
da caplja na mestu nerazvita
občina, kot vse, v kar on se vtakne.
Smola kriva je, on pa kot olje
da vse teče, naokrog se hvali,
so na tujem tudi že spoznali,
kaj zares je Ladkovo okolje.
