»To sem jaz, ime mi je Država,«
zinil je ponosno, samohvalno,
mislil si je, res fenomenalno,
je oznaka to enkratna, prava.
Bumbert prvi je iz dinastije,
a le po imenu njen začetnik,
da se dvignil je lahko povzpetnik,
delo drugih je, njih fantazije.
Bumbert tega noče razumeti,
on je prvi, glavni, slavni, pika,
on določa, kdo kako naj diha,
komu je kako in kje živeti.
Bumbert v skrbi za oborožitev,
ki mu svet jo nujno narekuje,
stvar samo na videz potrjuje,
s figo v žepu sprejme odločitev.
In ko znan državnik ga pozove,
naj s podaniki se posvetuje,
voljo njihovo da naj spoštuje,
v svojem slogu Bumbert se odzove.
Kar naj oni sanja svoje sanje,
Bumbert Prvi blekne posmehljivo,
narcisistično in zajedljivo,
naj ga ne skrbi v državi stanje.
Bumbert nič več sebi zgolj ne laže,
On da je država in da vlada,
floskule prežvečene preklada,
upajoč, oči da drugim maže.
Se ob Bumbertovi več razgradnji
živ krst ne vznemiri in ne zgane,
komur še ni jasno, zdaj postane:
Bumbert Prvi bo brez dvoma Zadnji.
