Niko Kokodakar se svobodno
giblje sam med dejstvi zgodovine,
komajda kak teden lahko mine,
da za to ni komu res nerodno.
Da ekspert je, Niko s tem pokaže,
ko na zgodovino se pokaka,
táko trapasto prikokodaka,
da iz nje se zlepa ne izmaže.
Se spozna menda na taborišča,
zlasti še na Rab, ki ga tolmači
Niko naš svobodno, vse popači,
lagerja ne loči od igrišča.
Niko kajpada se ne sprašuje,
kaj resnica je, vzame svobodo
pri razlagah si, le tiste bodo
prave, ki jih iz neznanja skuje.
Jim posebno težo Niko daje,
zgodovinska dejstva v tla zabije,
brž ko se pojavi, oslarije
sfantazira, jih pred javnost daje.
To tako je, pravi, in pa pika,
jamčim s svojo težo, z vsem, kar tu je,
kdor ga vidi, sliši, zadostuje
mu takoj, ve, kam gre dati Nika.
