Vrečko je imela, ta imela
dna ni, ampak eno samo luknjo,
to pa je razglašala za suknjo,
luknji takšno je ime nadela.
O kulturi šivanja čebljala
ves čas je in kaj je vse kulturno,
kaj dobiti za postavko urno
je mogoče, to je gobezdala.
Luknjo če na luknjo se prišije,
velik da kulturni je dosežek,
dobro plačan, ker gre za presežek,
ki lahko se v luknjo ga zavije.
So obešale na luknjo njeno,
vrečkino se vse smeti mogoče,
da v kulturi dela naj, kdor hoče,
ona je razglašala obsceno.
Kaj ne lepili bi vsi se gnoji
na to vrečko, ki ni dna imela,
kamor segal si lahko brez dela,
kot mušic bili krog nje so roji.
Prazno dno in to kar v vrečko pade,
vse potem še globlje se pogrezne,
zlata jama za riti oprezne,
če tako se zlahka ure krade.
Da tako ne more dolgo biti,
je dojel počasi še žep levi,
konec da se naredi zadevi,
treba nujno vrečko bo zašiti.
