Siv golob puščoben in turoben
spustil se nad jamo je zakrito,
kjer, povedali so mu, bilo je skrito,
kar pomóril človek je hudoben.
Se golob ubitim je poklonil,
ki bili so tamkaj pomorjeni,
to bilo na trati je zeleni,
tam je glavico golobjo sklonil.
Daleč stran od tam, kjer sam prebiva,
se ta poklonitev je zgodila,
da se zgodba ne bi ponovila,
čivknil je golob, spodvihal krila.
Ni nihče za ta korak se zmenil,
siv golob poniknil je v sivini,
so pa se vprašali v domovini,
le kako da nje sploh ni omenil.
Toliko leži nepokopanih,
pomorjenih, žrtev iste vrste,
vendar brez pomnika in brez krste,
toliko je v jame pometanih.
Siv golob ni spomnil teh se žrtev
iz njegove lastne domovine,
glas prišel za njim je iz tujine:
sam ubit je, nepreklicno mrtev.
