Sta soseda dva slovenska kraja,
nista, ne, v dolini Šentflorjanski,
tudi nista v regiji ljubjanski,
tam sta, standard kjer bolj zaostaja.
Bi Šentjaren najraje odselil
iz soseščine se, ker povšeči
ni Šentbrajdič mu, a ne posreči
se mu, da bi tega se vesélil.
Se otepa svojega soseda,
ki nastal je mnogo let pozneje,
zrasel pa potem kar najhitreje,
da Šentjaren zdaj je senca bleda.
In Šentbrajdič ne razume tega,
da Šentjaren ga tako zavrača,
da ljubezni malo mu ne vrača,
obenj da vseskozi se obrega.
Ne pusti Šentbrajdič iz objema
svojega soseda, saj ga ljubi,
če le more, vsakič ga oskubi,
za ljubezen se močno zavzema.
Na Šentjaren se tako prilepi
s srcem vsem, da od ljubezni poka,
da Šentjaren od objemov stoka,
škripajo da mu od tega sklepi.
Ko je treba v akcijo stopiti,
ko v Šentjarnu se krompir pobira,
kdo tedaj Šentjarence podpisa,
kdo pripravljen na pomoč je priti?
In ko so koline, kdo je prvi,
ki v Šentjarnu bo zastonj pomagal,
kdo pri delu zadnji bo omagal,
kadar zadišalo bo po krvi?
Kdo popravil prvi bo vozilo,
če bo pri Šentjarnu obtičalo?
Kdo bo uredil, da bo speljalo
in v Šentbrajdiču se ga dobilo?
Nehvaležnost je slovenska znana,
v en glas ves Šentbrajdič protestira,
k sreči ga oblast pri tem podpira,
hvala tebi in vsa čast, Ljubljana!
