Drugi amandma z druge celine
znana stvar je, da v samoobrambi,
ko kdo stikal bo po tvoji shrambi,
v bran postaviš svoje se lastnine.
Ni bolj znanega med amandmaji,
kot da drugih sploh ni, vedno drugi
se citira, ker pač po zaslugi
drugega boš konec storil kraji.
Na celini prvi pa, starejši,
vse drugače je, za amandmaje
ni jim mar, imajo menda raje,
ta da vzame ti, ki je hitrejši.
Drugega gre vedno spoštovani,
ker je to do bližnjega ljubezen,
z drugim moraš biti bolj povezan,
tudi če te je oropal lani.
Ne glede na vse, na barvo kože
drugega posebej moraš dati,
drugega se bati, trepetati,
mu namesto krogle dati rože.
Drugi tu je vedno barve rjave,
je zaščiten, zanj velja ustava
neka čisto druga, zanj ni prava,
pravo divje zanj velja narave.
Drugi amandma tako veleva
na celini prvi, v tej deželi,
da so rjavim podrejeni beli,
urejena vsaka s tem zadeva.
In ko predlog pade, spremeniti
da je treba to norost božjastno,
skoči lezbijka pokonci strastno,
da o tem ne sme se govoriti.
In tako naprej o amandmajih,
o pravicah spolov, o viziji,
naj konča se vse v evtanaziji,
veš takoj, da si v domačih krajih.
