Nič povedala ni, se hvalila,
kakšen lumen je, kako uspešna,
saj izpadla je več kakor smešna,
naša Kati se je nasmodila.
Kati če bila vsaj malce resna
bi in prizadevna, ne zletela
na izpitu bi iz prava cela
skozi vrata, k temu še pretesna.
Iz evropskega je padla prava,
kakor dolga je in še visoka,
v znanju plitva, kot pladenj globoka,
je zletela, šla kar brez pozdrava.
Nezadostna, rizična, vprašljiva,
prenatrpana le z zaostanki,
presodili so o naši znanki,
ki je padca kajpak sama kriva.
Se hvalila Kati je z uspehom,
o katerem duha ni ne sluha,
zdaj pa bi igrala, da je gluha,
ko soočena je z lastnim grehom.
Kati če pretvarja se in trudi
še tako, dobi oceno slabo,
za nobeno, pravijo, ni rabo,
dela vam sramoto hkrati tudi.
Kdaj doma o tem bo spregovoril
končno kdo, naslednje je vprašanje,
je izpitno, njeno z njim neznanje
kdaj v klofuto slednjič bo pretvoril?
Kati čaka in prav nič ne reče,
upa, drugi da bodo molčali,
kakšno na izpitu focko dali
so ji pravniki, ki trajno peče.
