K svetemu hodilo Magistratu
se nekoč je v trumah po tolažbo,
kot da za zastonjsko šlo bi dražbo,
tudi v dežju, meči, v težkem blatu.
Šestindvajset romarjev nosilo
prošnjo je svetniku, naj usmili
njih in mesta se, saj v strašni sili
so se znašli, ga prosili milo.
Sveti Magistrat tedaj uslišal
res je prošnjo teh moledovalcev,
šestindvajsetih razkazovalcev,
samo da bi njihov stok utišal.
Sfižila se sicer je molitev,
saj glasov bilo potem premalo
za svetnika je, storiti dalo
nič se ni za celostno rešitev.
Leta so minila, z njimi časi
so se spremenili, romanj več ni,
en sam starček pride zgolj nesrečni,
po stopnicah vleče se počasi.
Bi navil ušesa Magistratu,
če bi mogel, a tega ne zmore,
ve, da čaka breme ga pokore,
ki teži ga na prenizkem vratu.
En sam starček, poln ves zamere,
ki nekoč je romal prav goreče,
toda zdaj naj hlini in se meče,
jasno je, da nima kančka vere.
Vere, sveti Magistrat da sliši
prošnje, grožnje in moledovanja,
zdaj oba zavedata se stanja,
da vse bolj odvečna sta pri hiši.
