Čudil sem se, ko mi je razkladal,
da je sam za smrt brezupno bolnih,
naj ne bo oživljanj več ponovnih,
le tako da red bo spet zavladal.
Čudil sem se, grobe so besede
zdele se tedaj iz ust njegovih,
pravzaprav na robu že surovih
in nerazložljive meni zmede.
Čudil sem se, pustil govoriti
sem naprej mu, naj pove natanko,
zlasti še, kaj reči je poslanko
slišal, ko je hotel razložiti.
Čudil sem se, vendar sem prisluhnil
vsakemu posebej argumentu,
ki dovolil ni več sentimentu,
da bi zmagal, se potem potuhnil.
Čudil sem se vedno manj besedam,
saj so argumenti prepričljivi,
trdni, ne kar tjavdan izmuzljivi,
znan po tem sem sam, da ne nasedam.
Nič več se ne čudim, ker prostaštvu
temu konec vendar mora priti,
če neozdravljivo je, storiti
milostno uslugo gre – levaštvu.
