To francoska štorija je zadnja,
o kateri nič ni v zgodovini,
le v rumenem tisku se začini
malce stvar, da lažja bo razgradnja.
Laže da se razgradi, prebavi,
kar bilo je videti pred časom,
ko podil se je golob za asom,
da izgledal enkrat bi kot pravi.
Da kot pravi bi ljudem prikazal
sebe samega med zmagovalci,
himno kjer so zažgoleli slavci,
da bi končno se lahko dokazal.
Čakajoč Godota se je slinil,
prvi zmagovalcu rad bi voščil,
po potrebi športne čevlje loščil,
je navdušenje nad asom hlinil.
Biciklizem stvar precej naporna
biti zna, navzgor ko se udinjaš
in navzdol pritiskaš, saj se strinjaš,
da ta drža častna ni ne vzorna?
Takega se šel je biciklista
ta, ki tale rima ga opeva,
stal pod odrom kakor zadnja reva
zmagovalnim je, kot siva glista.
Čakajoč, da šampijon se zmeni
v svojem govoru zanj, ga pohvali,
a zgodilo ni se, smo že bali
se, da as to revščino omeni.
Robertspierre so rekli zanj Francozi,
glej, ga, glej, kako je ves ošaben,
čisto kot Maksimiljan ogaben,
danes zdi se kot na dvojni dozi.
Tista pa, ki ga za roko tipa,
da bi ne znojil preveč hudo se,
tista je res za francoske štose,
v damo preoblečena je cipa.
Klavrno bilo je, sramovali
da so se očitno ga rojaki,
s takimi živijo da bedaki,
isti hip bi ga domov nagnali.
Čakal je Godota, srkal slino,
se šopiril, prhutal široko,
kakor Robespierre, preden visoko
so povzpeli ga na giljotino.
