Spet žandarji so imeli posle,
delo, kot slovensko je pravilno,
niso vedli se kot prej servilno,
ko so mulci jim kazali osle.
Je bilo Per Šmonu, domačiji,
kjer se zbira takšna mularija,
dunajsko-slovenska oslarija,
kot da je v balkanski oštariji.
Popisali mulce so žandarji,
da bo jasno, da tam ni država
južnobratska, vladavina prava
kjer doma ni, vladajo denarji.
Vik in krik nastal potem v deželi
je na jugu, kjer doma so mladci,
karseda predrzni golobradci,
ki bi vsi za gazde se imeli.
Šotor gor Per Šmonu se postavi,
zganja hrup se v hitlerjanstva slogu,
v takem da totalitarnem krogu
mladcev zakompleksanost se zdravi.
In ko pride tja žandarmerija,
kot v državi reda se spodobi,
se pretvarjajo, miru golobi
da so sami, kakšna perverzija!
So možje postave gor Per Šmonu
spravili v red južno to objestnost,
pokazali vso strokovnost, vestnost
v trgovini s porcelanom slonu.
Jih dobil predrznež je po rilcu,
ki totalitarno se je vedel,
ni žandar se niti malo zmedel,
kazen ko primazal je storilcu.
