Pri Golobu, pri našem sosedu
zadnje čase je čedalje huje,
zdi se, kot prišel bi v kraje tuje,
saj vse v enem samem je neredu.
Je pred hišo strašno dolga vrsta,
bi pomislil, kaj zastonj delijo,
a ko pridejo ven, se režijo,
dvignjena sta jim sredinska prsta.
Nič ne dela, nič ne funkcionira,
pri Golobovih močno zamaka,
od poplav naprej se še pretaka
voda v hiši, ta pa se podira.
Da številke na računih rdeče
pri Golobu so, že dolgo vemo,
govoriti pa o tem ne smemo,
da ne bo še večje kdaj nesreče.
Ata se Golob samo prevaža
naokoli, pravzaprav tip leta,
bajta pa v plezalke je odeta,
da za vso sosesko je blamaža.
Kaj okoli teka, naj ugane
vsak sam, za žival gre, za eksota,
je razgaljena povsem sramota,
nutrija, tip zgonjene podgane.
Saj sosedje ste, mar ne, vprašali
drugi so sosedje porogljivo,
ne bi končno že to stvar smrdljivo
nekam na smetišče odpeljali?
V molk zavijamo se, pred sosedi
zlasti še pred Horvatom, parado
ki je priredil za staro, mlado,
z njo se posmehuje naši bedi.
Mi nemočni smo, terorizira
sosed nas Golob, nesreča čista,
treba tujega bo specialista,
da sosesko nam zderatizira.
