Star prišel mladinec spet je mimo,
od mladosti zapuščen docela,
osivel od brade tja do čela,
skritiziral neprimerno klimo.
Ni pogodu Lovrencu okolje
in še manj uspehi fantov zdravih,
ki uvršča v vrste jih nepravih,
nekdaj, misli si, bilo je bolje.
Ni več mlad, ni v petek na kolesu
vsak tako kot še pred nekaj leti,
siva glava vse preveč se sveti,
kolo raje pušča ob drevesu.
In si ogleduje poželjivo
kolesarja, ki drvi od ene
k drugi zmagi, ne spusti nobene,
gleda Lovrenc za njim nevoščljivo.
Kakšen le je, kaj ta fant si misli,
kakšno je prepričanje njegovo,
za mladino ni, to zagotovo
Lovrenc ve, obraz svoj kaže kisli.
Potencialno stavi si vprašanje,
kaj če kolesar imel pogačo
bi veliko, mar delil jedačo
z nami bi, so to morda le sanje?
Ne, ni ta pogačar s srcem z nami,
treba pripisati mu zločine
je najhujše vrste, a ne mine
bolečina Lovrenca v osami.
Star mladinec, to je namreč huje
kakor vse, kar človek si predstavlja,
svet te po krivici zapostavlja,
strašno te skelijo sreče tuje.
