Dva sta žepa v suknji noše moje,
rekel je rojak, zgolj konstatiral,
vsak lahko to videl je, poziral
ko je, kazal pri tem žepov dvoje.
Levi in pa desni, po krojaško
temu pravi se, a stvar izgleda
prav obratno, ko jo drug pogleda,
premotri ko suknjo po vojaško.
Levo desno s te je perspektive,
kar ni važno, važna je vsebina,
žepov dveh napolnjenih težina,
koliko v obeh je teže žive.
Dobro je za levega poznano,
da je vedno prazen, najsi steka
vanj denarjev se mogočna reka,
deloval bo venomer obrano.
Luknja je pri luknji narejena,
kar ta levi žep nenehno tepe,
saj vse v notranje se steče žepe,
ker je namreč suknja prikrojena.
In da žep uravnoteži levi
z desnim se lahko, potreben stalno
polnjenja je v luknjo kolosalno,
kratko sklenem če o tej zadevi.
Treba bo krojača za rešitev,
da zašije vse te leve žepe,
luknjo to, rojaka ki nam tepe,
ali pa ustvari žepek plitev.
Plitev, ki imel bo trdne šive
spodaj in ob strani, ne razpara
ki se zlepa jih, resnica stara
je, da luknje so na levi krive.
