V Rovtah pokopali so mrliča,
bil iz Rovt je, rovtar po značaju
in imenu, so v rdečem gaju
našli luknjo zanj, Bog nam je priča.
Luknjo, pa premalo še globoko,
da bi v njej imel mir pred državo,
ki globoko skrila pod zastavo
je mrliča, navzdol na visoko.
Rovtar se poslovil je, domača
gruda mir naj daje mu, a dvomi
se porajajo, več kopij lomi,
ali v luknji se ne preobrača.
Zbrani so ob rakvi iste vrste
tipi, kot bil rovtar je, njih vodja,
pravijo, da videli so zlodja,
ko je švignil večkrat mimo krste.
Pač ne krste, ampak mimo žare,
naj popravim se, saj se zmotiti
je človeško, a ne da se skriti,
kaj pogrebce v Rovtah hudo tare.
Zbrani sami sorte so njegove,
kot naš rovtar bil je, zaskrbljeni,
od sovraštva, besa zastrupljeni,
nizko v tla povešajo nosove.
Nos najnižjemu do zemlje sega,
ker dolg od laži je, blizu zemlje,
rovtarju zavida, ker že dremlje,
on pa še naprej boji se vsega.
Se boji, da zemlja ne razkrije
grehov in mrličev, ki na vesti
taki jih imajo, nekoč v pesti
ki imeli vse so, nič ne skrije.
