Srečal se je Janko z drobno mamko,
na pogled bi rekli črna vdova,
ki prilezla pravkar je iz rova,
ne gre opisati je potanko.
Roke mamka v hipu je sklenila,
ko zagledala je v črnem Janka,
preden sploh prišla sta do sestanka,
mamka se je dobro namolila.
Kar slovansko, rekel ji je Janko,
veste, mamka, znam samo po naše,
bi težko povedal kaj po vaše,
bi zapletel se prehitro v zanko.
Bo tolmačil, mamka, tale poba,
ki po vaše govori odlično,
bova obravnavala dotično,
kako kaj vzhodnjaška super roba.
Mamka, a da peremo za vaše?
Da do vas smo vsi karitativni?
To lepo je slišati, aktivni
veste vedno smo bili, po naše.
Res že dolgo je, odkar ločili
naši sta se veji jezikovni,
a ostali v sferi smo duhovni
eno, kot bi skupaj se rodili.
Je indoiranska zibel skupna,
to se pravi, vsi smo iz Irana,
eni še iz Indije, postlana
postelja nam je nadvse prikupna.
Vedno postelja pri nas postlana
mamka je za vas in vam enake,
ne, v prevodu ni bilo napake,
sva oba sorodnika Cigana.
