V genih nam je, vemo, atavizem,
prednikov lastnosti nezavedne,
ki postajajo vse manj pregledne,
v marsikak zavijajo se -izem.
Kaj zagrešil prednik je, da tepe
še potomca tolikšna pokora?
Nekaj pač v ozadju biti mora,
kar ne skrije kar tako se v žepe.
Neki prednik, Dani po imenu,
kot da bi se vrnil iz davnine,
ne miruje, venomer fant rine,
nerazumnemu sledi namenu.
Eno bo prijateljico ščitil,
češ da ni poginila ji krava,
da je punca vsa pri sebi, zdrava,
jo še z lovorikami bo kitil.
Drugo na vse kriplje bo oviral,
prednik Dani, ta fant iz davnine,
dobro iz njegove zgodovine
ve se, koga vse da je zatiral.
Več ne ve ta fant, ta prednik Dani,
je preteklost ali že sedanjost,
drugi vidijo pa, da notránjost
motena je, stvar je ta na dlani.
Prednik naš zateka se v nasilje,
ne v preteklosti, zdaj tip kar tu je,
jasno je, pomoč da potrebuje,
da prepreči se mu bolne cilje.
