Vroča bo jesen, vse bo vršalo,
ni kak jasnovidec napovedal,
ampak eden, ki doslej le gledal
gnezdo je golobje, skropucalo.
Da se v gnezdu tem bo kaj izleglo,
ni verjetno, tudi če pripelje
gospodar samico vanj, le želje
grulil v paru bo lahko zateglo.
Je klopotcev namreč se nabralo
v gnezdu že doslej brez jajc samice,
so izlegle druge mu jih ptice,
je brezplodnih jajc zares nemalo.
Odmetava jih golob čez ramo,
enkrat eno, pa potem še drugo,
toda v boju s to golobjo kugo
tone v katastrofo eno samo.
Da evtanazija je vprašljiva,
so povedali golobu glasno,
a preveč zabit je, da bi jasno
mu bilo, da stvar je izmuzljiva.
Vrste da so dolge ptičev bolnih,
noče slišati, on požvrkuje,
da lahko bilo bi le še huje,
kakor v cirkusu, kakor pri klovnih.
Ga minil golobji optimizem
je v resnici zdavnaj že, zdaj kaže
le še kljun, da vidi se, kdo laže,
da je blizu ptičji socializem.
Vroča bo jesen, vse bo vršalo,
na levici gnezda odprtina
biti zna pogubna za capina,
biti zna, da kljuna ga bo stalo.
