Dolgo je pri nas, v domačem hlevu,
ni plodu od sebe nikdar dala,
a da še naprej bi tu obstala,
rita ves čas, še ob belem dnevu.
Pomagati treba da nekomu
in pa nekim je nekje tam doli,
bo bezljala ves čas naokoli,
delala sramoto vsemu domu.
Da tožila konja bo na paši,
ki v sosednji vasi ne miruje,
take tale sanja, ves čas snuje,
ker tako velevajo ji »naši«.
So ji rekli, tega naj ne dela,
ker po rilcu enkrat bo dobila
od sosedov, a se ni zmenila
za svarila, še naprej počela.
Sanja, pravijo, da je spočela
končno neko akcijo uspešno,
a režijo se ji krave, smešno,
tale se bo kvečjemu ujela.
Pravi, to zadeva je zunanja,
naj nihče doma ne nasprotuje,
pasmo bližnjevzhodno v zvezde kuje,
ko je jasno, da je stvar notranja.
Sanja, kot sicer se imenuje,
je v posmeh na vsej živalski farmi,
sanja jalovo o lastni karmi,
a v resnici samo obupuje.
