Ko za kolovodjo se postavil
je golob vseh ptic zblojene vrste,
svoje kazal jim lepljive prste,
jim takole po golobje pravil:
»Kaj gradili bi na novo ceste,
le čemu bi širili cestišča,
ko pa poskrbeti za plesišča
prej je treba, da gor plesat greste.«
Žvrgolele so slovenske ptice
s pametjo vso drobno cvrkujočo,
so kazále zadnjico plešočo,
na golobje se odzvale klice.
Ni nam treba ceste, poleteli
boste kot golobje kar po zraku,
je obljubljal, vzklikati junaku
znova zdaj plesalci so začeli.
A se izkazalo je prekmalu,
le golob premore taka krila,
helikopterska da ga idila
v uri v morskem odloži kanalu.
Za ostale pet je ur potrebnih,
da se pricijazijo do morja,
vmes ne vidijo prav nič obzorja,
avtov kup rešilnih le posebnih.
Je rešitev, rekel ob zastoju
spet rumenokljunec je taisti,
da prepeljejo vas dol taksisti,
zračni kajpada, vse skupaj v roju.
Je tako kot zadnjič ob koroni,
sonce in pa voda vas pozdravi,
ki pri pameti pač niste pravi
in po polžje rinete v koloni.
Prim. na:
Nova24tv
