Naš čuk se bo oženil, tra-la-la
pesmica otroška je slovenska,
ne le naša, tudi inozemska,
s Češkega je menda priplesala.
In pri plesu smo takoj, saj pleše
rad Slovenec zadnja štiri leta,
to čedalje bolj, ko ga zadeta
skeli glava, da si las ne češe.
Le da v tej slovenski se varianti
čuk ne ženi, sova ni nevesta,
ampak je družica, a nezvesta
in drugačni svatov vsi so gvanti.
Se golob oženil bo, nam pravi
propagandna pesem za otroke,
plačal ohcet naj bi na obroke,
ker tako v njegovi je naravi.
Tu je še problem z identiteto,
včasih je golob bukareštanski
drugič, pravijo, je buzarantski,
a seveda to ni strogo vzeto.
Tudi s sovo zgodba je drugačna,
ptica ni, na nutrijo spominja,
ko k zvestobi večni se zaklinja
in se zdi nepotešeno lačna.
Za Slovence dobra vsaka pesem
zadnji čas je, saj so brez okusa,
več ko v plesnih je korakih gnusa,
bolj plesalec je zadeto resen.
