Froc šel znova na izlet na Bled je,
tja letel bi, a odsvetovali
so doma mu, sami ga peljali,
dali mu na avto rdeče cvetje.
Za nastop imel boš, froc naš dragi,
tele rdeče rože, recitiral
ko boš, pravzaprav ko deklamiral
o peklenščkih boš in o nesnagi.
Šel je froc zares potem na oder,
kazal v smer otoka na zastavo
pionirsko, češ poglejte pravo,
čez očala mu visel je koder.
Je usekal froc neuvrščeno
svojo pesmico, bila spremljava
je ob deklamaciji krvava,
da bolelo je uho pošteno.
Glejte froca našega, nastopa
kakor kak predsednik, so dejali
zanj domači, zdaj aplavz mu dali
bodo vsi, bo bučno kot iz topa.
A ko froc je svojo zdeklamiral,
publika bila je ravnodušna,
ploskala glavnina ni, trebušna
kot plesalka froc je dol zlaviral.
Bil užaljen je kot froci pristni,
nevzgojeni in pa domišljavi,
češ da gostje so nepridipravi,
kaj še, frocu silno so zavistni.
Vsaj iz vljudnosti aplavz bi dati
morali mi, slednjič je zatulil.
Komu? Frocu, ki je slamo mulil,
mlatil v prazno in jo goltal hkrati?
Ta naš froc, ki misli, predseduje
da planetu kot njegov rešitelj,
je izpadel kakor kak voditelj
duš ubogih, ki se jih rešuje.
Se rešuje jih iz perverzije,
ki je nedorasleža obsedla,
vrgla ga popolnoma iz sedla
spričo lastne megalomanije.
