Ko na vojsko mladež se pripravlja,
nalašč rečem mladež, ne mladina,
kajti tista je že zgodovina,
ki kot farsa zopet se ponavlja.
Ne mladina, z malo ne z veliko,
ampak mladež, tabor ki imela
rada bi, na njem pa kaj zadela,
streljala bi v tarčo kakor v kliko.
Šla vojaške tam bi se veščine,
mladež, kar na ves glas oglašuje,
da mladina vse na levi čuje,
skoči v zrak, kaj v zrak, v neba višine.
Brž očita ji militarizem,
mladeži, ki streljala bi s fračo
ali s kakšno tako še igračo,
kar spominja na amaterizem.
Stisnila je mladež rep med noge,
distancirala se, ubežala,
taboru slovo na hitro dala,
vse v imenu bratsko-bratske sloge.
Mar ne ve ta mladež, da ne reče
se vojaške za takšne veščine,
ampak kvečjemu obrambne, mine
te, kako potem vsa v strahu teče.
Reče se obrambno, domovinsko,
pa zaščitno, vsekakor drugače,
da mladini tresejo se hlače,
ne pa s to besedo zgodovinsko.
Niso to vojaške več veščine,
drug izraz naj se za to stvar rabi,
prejšnjega pa čimprej naj pozabi
mladež ta, ki v bran gre domovine.
