V zvezdo gledala je Katarina,
v zvezdo tam za daljno graško goro,
vzdihovala, da kako je noro
prej bilo, kar zdaj je zgodovina.
Da bili pod zvezdo so močnejši,
ko svobodno sonce je zakrila,
se potem za daljno goro skrila,
zdaj so šibki in vsak dan starejši.
Zvezda če ne pride k njim, kar sami
se po njo podajo zdaj na goro,
da bo zmanjšala jim nočno moro,
kup frustracij v vsakodnevni drami.
Na to goro Katarina vabi,
kjer lahko se daljno zvezdo gleda,
ki pa je ugasla zdavnaj, bleda,
bliža ki rapidno se pozabi.
Kaj poreče, kdor to opazuje
in očem ne more prav verjeti?
Katarinini od zvezd zadeti
vsak dan bolj so, vsako noč je huje.
So bili pod zvezdo močmi, dvoma
ni nobenega, zato pa brez nje
tema se povezne črna čeznje,
ni življenja zanje, je le koma.
Komi pa sledi pod nujno, vemo,
prej ko slej le smrt, ne bo življenja
več pod zvezdo in še manj vstajenja,
v ta scenarij skorajšnji že zremo.
Prim. na:
Nova24tv
