Je dežela, zdi se kot latinska,
le da v njej ne rastejo banane,
tja prispeš prav hitro iz Ljubljane,
v vsak kotiček, je zelo prvinska.
Nafte nima, a se z njo trguje,
se prodaja jo res na veliko,
da podpira se vsem znano kliko,
ki deželi tej zapoveduje.
Ni latinska, vse bolj siromašna
vendar je, ji je Venezuela
zgled, ki si za svojega je vzela,
je od polnih cest vsak dan bolj prašna.
Avtohton golob da v njej prebiva,
svet spoznal je v zadnjih nekaj letih,
razkazuje v svojih se poletih,
svojih ptič mutacij sploh ne skriva.
Da za južino pohrusta koga,
ki skrbi za nafto, a poslušen
ni dovolj, recept je preizkušen,
ga golob požre, ker ne uboga.
Južina sicér v grlu obstane,
a za samorodnega je ptiča
to prav kakor za piščance piča,
te stvari široko so poznane.
Kakor tudi, da udomačila
vrsta tukaj se je invazivna,
nutrija, nikakor petrmisivna,
ta goloba bo ugonobila.
In v deželi da je mnogo vode,
tudi ve svet, so zato spoznali
v hunti, v kliki, da lahko prodali
bi za nove jo oblastne vzvode.
Vodna družba zdaj se ustanavlja,
odložišče bo za nesposobne,
za odpadke skratka novodobne,
ta odpad naj z vodo vsaj upravlja.
Se iz vode pridobi, dodaja
zadnje o deželi poročilo,
megla, kliki se jo bo delilo,
da naivnežem jo preprodaja.
O deželi tej to nebananski
v svet poroča tuj sporočevalec,
informirani obveščevalec,
stalni ki ima naslov ljubljanski.
