Je prišel, prikazal da stališča
s pravega bi zornega nam kota,
da odpadla vsaka bi pomota,
ker uradna taka so gledišča.
Je v deželi raj, povsod mir vlada,
kar zadeva notranje razmere,
vse pa drugo stvar je trdne vere,
ko sicer na robu je spopada.
Zatrjuje ko nam, da vse zgledno
je, kjer on je glavni, odgovoren,
a je položaj tam anti-vzoren,
veš, da za realnost gre vzporedno.
Stanje je stabilno, prepričuje
vse po vrsti, najbolj policiste,
manjkajo pri tem, se ve, tri čiste,
ali pa laži še napihuje.
Da tako ni, dejstva govorijo,
a on še naprej z zornega kota
svojega razklada, da pomota
tisto je, kar drugi doživijo.
S tega kota vidi se Pokljuka,
pa čeprav zreš dol v Krajíno Belo,
varnost je na višku, na debelo
mlati slamo, v prazno pleve cuka.
Saj ni kriv, ga branijo njegovi,
zorni kot ima samo premaknjen,
dvakrat v levo je tako zamaknjen,
da mir vidi, kjer je boj surovi.
Ni problem le v zornem kotu, pravi
druga stran, ki pač laži ne brani,
ne le, tip da vidi vse postrani,
večji je problem v pameti zdravi.
