V našem gozdu zopet vik nastal je,
tokrat ta je več kot upravičen,
saj namen golobov je, uničen
da bi gozd bil, nastopilo slavje.
Konec še poletja ni, obljublja
ko oskubljenec že, da božično
slavje vsi naj plačajo, dvolično
vse po vrsti gizdalin oskublja.
Bom priljubljen, pa čeprav oskubljen,
če tri mesece vnaprej poberem
vam vse, kar se da, zobé izderem
vam še zadnje kot norec zaljubljen.
Dajmo, vse uničimo pred koncem,
preden to poletje poslovi se,
da imeli boste dolge frise
do pomladi vsi pred praznim loncem.
Z gabra se tako golob šopiri
in čeprav je ptič brez vsake teže,
vik in krik se v gozdu ne poleže,
saj vedo vsi, kam baraba meri.
Preden božič bo in to zgodi se,
kar nam oboleli ptič naznanja,
nujno bo, da mu skovik odzvanja:
Pazi se, kdo prej bo pokal frise!
Gozdno gospodarstvo je enotno:
Ve se, kdo res v gozdu gospodari,
kdo ustvarja in kdo zgolj lenari,
ta bo pred božičem gledal motno!
