Štronco, kot veljal je v naši vasi,
že tedaj visokega igral je,
ko je bil še mičken, se po pavje
nosil, glavo gor, hodil počasi.
Pravili so, za velike ptiče,
ki lete visoko, specialist je,
da zato nabira zanje gliste
in jih v svoje varstvo vabi, kliče.
Pravzaprav golobe le lovil je,
do velikih ptičev fant ni segel,
se klopotec tudi mu izlegel
je, ko je ustvaril gnezdo divje.
Vsemogoči zmešani so geni
se v njegovih znašli epruvetah,
dvigal glavo je po epoletah,
ker visoke čine najbolj ceni.
Tata in njegova kompanija
vse storili so za dobro fanta,
da ne služil bi samo kot kanta,
štronco bil, ki leno čas ubija.
Sčasoma postal prav občutljiv je,
zlasti na resnico in na fakte,
zdaj izvija se, ubira takte
vse bolj zmešane in vse bolj divje.
Rekli so mu, umiri naj že se,
novo gnezdo v gabru naj si splete,
a problemov še več se nagnete,
vedno bolj na stranski tir ga nese.
Je sangvinik po nauku freudizma
toda zadnjič je grdo popenil,
ko mu eden je samo omenil
znanega začetnika fašizma.
Ni to prototip več konformista,
kot smo vajeni ga v naši vasi,
je popenil, spomnil ko počasi
se je nonota, nekoč fašista.
