So poznali jo vsa dolga leta,
kar bila že v svojem je poklicu,
se poznalo je močno na licu,
da od dela je hudo načeta.
V javni zgradbi je bila poznana,
tudi temu, kdor ni tja zahajal,
njen nastop ni čisto nič ugajal,
dasi poslu je bila predana.
Gojca s praškom lice je zakrila,
da bila bi videti bolj mična,
prizadevanja bila žal nična
so kljub tému, kajpak višja sila.
Ko ostala je že brez obraza,
šla je ven iz zgradbe, na svobodo,
sama si krojila bom usodo,
rekla je, saj itak sem brez jaza.
Gibanje svobodno ji dišalo
ob prometnici je bolj kot hiša,
mislila je, to je tržna niša,
a se ji vse skupaj je skegljalo.
So potisnili jo dol, na cesto,
ker da zanjo ni sprehajališče,
rekli so, dobila je, kar išče,
je na cesti zanjo pravo mesto.
Ni promet bil gost tam, bil je šibek,
vedela ni, kam bi sploh se dala,
odkar jo svoboda je poslala
stran, da tam upogne život gibek.
Je nazadnje vendarle staknila
spet partíjo za poklic svoj stalni,
je bilo v maniri prav fatalni,
ko je vanj v obupu kar skočila.
Ta partíja od vseh najstarejša
in edina je na razpolago,
Gojci ni bilo pri tem prav drágo,
a usoda pač ni najsvetlejša.
Zadnje upanje umre v poklicu,
ki častítljiva premore leta,
Gojca zdaj v partíji spet opleta,
pravijo, da je ta hip na klicu.
