Šla sramota je na trg, pokaže
da sočutje svoje, vso dvoličnost,
ki zadeva tudi njo, dotičnost,
slika tam posneta pač ne laže.
Šla sramota je na trg svobodno,
gibanje bilo ni omejeno,
stala je kot steber postrojeno,
ni bilo sramoti tam nerodno.
Šla sramota je, kot golobica
se po trgu z drugimi vrtela,
se pomembna sama sebi zdela,
češ usmiljena sem jaz ženica.
Šla sramota je, bolezni redke
ko bile so tam na dnevnem redu,
je počela kakor na pregledu,
čaka ko se na izvid, izsledke.
Šla sramota je, da za otroke
se zavzame, ker pač sram je nič ni,
da umirajo doma dotični,
da v tujini ni poti do stroke.
Šla sramota je, sram je seveda
ni bilo, saj sama ne počuti
se sramotno, toda vsak občuti,
kdor normalen je, kaj je to beda.
Šla sramota je, zdaj brez šoferja
in brez avta, peš po trgu šla je,
res prezira vredna in vse graje
žena puhloglavega pozerja.
Šla sramota je, kot premiere
filma da bi se udeležila,
kot da Zlati gaber bi dobila
za brezsramne filmske primere.
