Je pri hiši, ki upokojenih
stanovalcev v njej živi večina
in kjer manjka olja, drv, plina,
nekaj čudežev zdaj narejenih.
Upokojenci, ki tu živite,
zimska vas pomoč naj obraduje,
sliši glas se, jim dopoveduje,
na stežaj le okna mi odprite.
Gnezdil tokrat bom pri vas čez zimo,
nisem kakor lastovke ubežne,
ki pobegnejo, preden betežne
bi bile, vse tja v afriško klimo.
Jaz vas namreč grel bom, se ugnezdil
bom pri upokojencih, pomagal
z zimsko pomočjo, da ne omagal
bi kateri, ga bom kar sam jezdil.
Da ogrejete se, moja ježa
pride prav tako kot jajca moja,
ki vam izvalim jih, dam kot svoja,
tolikšna te pomoči je teža.
Gledali so ptiča stanovalci,
upokojenci močno prezebli,
ki naj za pomoč bi se kar grebli,
od veselja pa bili plesalci.
Eden reče drugemu, umakne
naj se za korak, ko bo nameril,
kamen ko v hinavca bo uperil,
da golob, kar si zasluži, stakne.
