Zdaj tri leta naši so sosedi,
kaj sosedi, polna je soseska
teh Labodovih, prav kakor peska
v saharskem viharju, v čisti zmedi.
O domačih njihovih razmerah
raje ne bi, ker je vsak dan huje,
psihodelično vsa stvar deluje,
tudi ne bi o oseb ovirah.
Toliko le, eden da oženil
se je končno, srečen, ker »da« rekla
ona je, ki nikdar še odrekla
ni nikomur, ljudski glas je sklenil.
Da bolezensko pri hiši stanje
je urgentno, to po tem se čuti,
ker evtanazijo človek sluti
kot rešitev travme jim sedanje.
Porabili zdaj že za darila
so božična in prednovoletna
ves denar, družina nedovzetna
za še taka pametna svarila.
So Labodovi z vsemi sosedi
v karseda odnosih čudnih, hladnih,
gre vse do izpadov nenavadnih,
sicer pa jih čakajo v zasedi.
Najboljši odnosi s kriminalci
so oddaljenimi, na vsa usta
hvalijo prijateljstvo, a pusta
zgodba je, se zdijo kakor talci.
Talci svoje megalomanije,
češ, poglejte, mi Labodi smeli
od hudiča smo, od kod le vzeli
so se tvorci lastne polomije?
Zunanji sovražnik vsega kriv je,
na ves glas razglašajo Labodi,
dokler tak sovrag po zemlji hodi,
ni miru, besnijo ves čas divje.
Ko pod drobnogled Labode vzame
se le malo, treba ni veliko,
vidimo sosedje jasno sliko,
smeh in žalost hkrati nas zajame.
Ko Labodov zarod se junači
in sovražnike drugod si išče,
utrjuje se vse bolj stališče,
krivi so golobi jim domači.
