Spet se je primajal, komaj viden,
končno izza množice pokukal,
za rokav ko enega je cukal,
naj ne zgazi ga, naj bo previden.
Spet se je primajal, majhna forma,
»forma mentis« pa nadvse strašljiva,
če bila bi res uresničljiva,
če bi v klasje šla njegova norma.
Deloval je kot otrok ukraden,
ki odraščal je brez vse topline
in brezupno gledal je v višine,
čudež kdaj zgodi se mu nenaden.
Zmedeno, odsekano razkladal
je o krajah in vseh vrst zločinih,
kjer storilci so bili edini
drugi, svojih ni ljudi obkladal.
Deloval nesrečno je, pobito,
najsi še tako zelo se trudil
ves čas je, da simpatije vzbúdil
bi lahko, bilo je vse razkrito.
Spet se je primajal, v fantaziji
svoji drugega žal ne premore
kakor tega, kdo lahko pomóre
brez težav mu pri evtanaziji.
