Zveni ime precej nam tuje,
to – Nanini Benedetta,
v nekih krogih gor je vzeta,
kar pa sploh še ni najhuje.
Benedetto bi Nanini
eni vzeli še kam više,
kjer usoda duš se piše,
bi lebdela na višini.
Skorajda bi čast oltarja
Benedetti oni dali,
preko nje gospodovali,
stala dosti bi denarja.
Kajpak plačevalci davka
stroške njene bi pokrili,
naročniki pa dobili
táko, ki v prid njihov mijavka.
Benedetta razsodnica
pri najvišjih naj postane,
slišati je iz dvorane,
kjer odmerja se pravica.
Toliko že poteptala
je zadev prav evidentno,
da celina transparentno
mesto bi lahko ji dala.
V kar najvišjem tistem zboru,
ki svetníštvo podeljuje
in krivice razrešuje,
znašla bi se po ukoru.
Po ukoru, da ravnala
mnogokrat je nepravilno,
klečeplazno in servilno,
ko pravila je teptala.
Ali bo napredovala,
to v rokah je naročnikov,
gospodarjev razsodnikov,
ki se jim je voljno vdala.
Ta Nanini Benedetta,
punca plehke bolj narave,
mrežila je fante prave,
saj za stolčke je zagreta.
Rada više se preseda,
fantom to je dobro znano,
Benedetti naj bo dano,
z vrha da navzdol nas gleda.
Ni je marala tujina,
je bila tam Benedetta,
le od tistih v klub sprejeta,
ki so zanjo rekli Nina.
Pač po rusko, kot pritiče
nje naravici vzhodnjaški,
saj so vzorci zahodnjaški
nekaj, kar se je ne tiče.
Tam na tujem se razgali,
tisto jasno se razkrije,
kar doma za silo skrije,
kjer pomagajo piščali.
So piščalke in trobila
tista, njeno ki goloto
preglasijo in sramoto,
da postave je kršíla.
Zdaj pokaže se resnica,
da dejansko Benedetta
je navadna ruska teta,
skrajšano tovarišica.
