Kot golob miru ves čas je sraka
letala nad stoletnim bojiščem,
zgražala se je nad pogoriščem,
svojega podpirala junaka.
Hama, saj si naš, močno usekaj,
je vreščala, silno prhutala,
Hama, stori, bom pomoč ti dala,
zraven vsakokrat pa še kar nekaj.
Hama sam jo komaj je opazil,
slišal sicer divje je vreščanje,
ko v očeh zloveščih bučno stanje
je bilo, jih niti ni oplazil.
Sraka od tam zgoraj je, z Balkana,
mu povedal neki je soborec,
ki kot on je mislil, da je škorec,
tisto kar vrešči dol že zarana.
A potem bojišče umirilo
se nenadoma je, je prepire
preglasilo oni dan premirje,
da se sraki milo je storilo.
Le kako goloba zdaj igrala
lažnega bo, ko pa je vložila
v to stvar sebe celo, svoja krila,
le kako bo še naprej vreščala?
Moral sam golob se bo zganiti,
a kot ona tudi on je tiho,
s svojo se mirovniško je kliko
namreč moral pred premirjem skriti.
