Danes govorimo o problemu,
ki je velik, takšen kot osramje,
je oseben, ker problem on sam je,
ni problem nikakor ne v sistemu.
Bi tožili ga, celo organi
bi specializirani vskočili,
če se ne bi v hipu zataknili,
kot že lani, kakor že predlani.
Le kako tožiti ga, ko nima
ne obraza tip in ne vsebine,
otipljive niso okončine,
nič pri tem osebku sploh ne štima.
Je osebek, a je neoseba,
ko preverijo mu dokumente
in prihodke iz nekakšne rente,
kaže manko se, silna potreba.
Je na sliki nek leteč glodalec,
ni v papirjih pravega imena,
vse je ena sama nora scena,
vidi sleherni opazovalec.
Bi tožili ga večkrat, nešteto
krat prišel bi tip že v sodne mline,
toda vsakokrat takoj izgine,
ker izgubil je identiteto.
V Bukarešti so mu jo iskali,
vse do Moskve, Pekinga, Koreje,
pretaknili vse so krošnje, veje,
svoj poraz nazadnje so priznali.
Treba izbezati kar doma bo
mu identiteto končno pravo,
dati mu obličje in naravo,
pa menažko v luknjo še za s sabo.
