So imeli tiča za okrasek,
v zlato kletko so zato ga dali
in kot zlato ptico ga kazali,
ki izpušča najmilejši glasek.
Zlata ptica v kletki, na svobodi
kljub temu, da v kletko je zaprta,
vrata so povsod bila odprta
tičici, kjer koli reva blodi.
Kljuke so odpirale se same,
spuščali so tiča gor v višine,
govorili, prej da naš svet mine,
kakor konec ptičje bo reklame.
Bil je v zlati kletki, bil privezan
je v resnici, saj so ga držali,
stokrat mu scenarij pokazali,
kakšen tič je, kadar je odrezan.
Razumel ni, bil je previsoko
ta ubožec v vlogi zlate ptice,
mogel videti ni več resnice,
ki pod njim ležala je globoko.
Kamna bo en sam lučaj zadosti,
da se sklati tiča, ki obrezan
je že zdaj, ker mislil je, zavezan
da jim ni, da sme jim jo zagosti.
Zdaj je blizu konec tega tiča,
vrste ki leteče je podgane,
zdaj se trudijo, da drug ptič vstane,
vrste nove, mutant prebiliča.
