»A je to«, ta risanka proslula
o dveh butcih je predobro znana,
česar sta lotila se zarana,
sta do srede dneva že sesula.
Obrtnika, mojstra brez primere,
pri katerih že vnaprej si vedel,
eden drugega da bo zavedel,
za kolaps nobene ni ovire.
Dva imamo taka v naši sredi,
ki se za podjetnika imata,
s firmo ki državno barantata,
vlečejo ju teh dveh butcev zgledi.
Prvi na Hrvaško bi preselil
prav vse firme, da zavoljo davka
več mu kak podjetnik tu ne javka,
še kako bi rad ga razvesélil.
Krila naj golobja si sešije,
mu svetuje, pa prenese stroje
z njimi tja, kjer boljše bo pogoje
našel brez domače barabije.
Drugi je finančnik, ta še globlje
na Balkan vse firme pri prestavil,
v hipu sedež v Bosni bi prijavil,
šel po poti sodrge golobje.
S tem obilno bi razbremenili
davkarijo, proračun domači,
firme tja dol ta tandem novači,
butcev dveh tandem, ki se ti smili.
Smili, ker sam butec si, verjameš,
da oba največja sta bedaka,
a v resnici težka strokovnjaka
z znanim geslom: provizijo vzameš.
»A je to«, ta risanka brezčasna
je v slovenski viži le za take,
ki naivni so, zgolj za bedake,
sicer pa je pametnemu jasna.
Jasna kakor beli dan, ogabi
dve sta to, ki treba ju poslati
na Balkan je, tja ju z marš nagnati,
kjer obdelajo ti dve barabi.
