So postavili Cefizlja knapi
si na sredi trga iz kovine,
da bi gledal nanje iz višine,
kljuboval vetrovom, vsaki sapi.
Ja, Cefizlja, kip, ki pomoril je,
ne le sedem jih in štiri ženske,
ampak kremplje dosti bolj peklenske
je imel in vse manire divje.
Stal Cefizelj je na trga sredi,
a ni gledal nanje, ne v višine,
je pogled uprl dol v globine,
klonil glavo je kot v hudi bedi.
Da tu za morilca ni prostora,
končno doumeli so Butalci,
vele-njegovi občudovalci,
odstraniti se Cefizlja mora.
Toda kaj, ko tam zdaj za župana
vedno še imajo isto sliko,
le spremenil malce je obliko,
ki je pod Cefizljem bila dana.
Nič ne bo s premikanjem, rohnel je
ta, ko so se okrog kipa zbrali,
da bi kot kovino ga prodali,
videlo da bi se bolje drevje.
Nič, potem so knapi odločili,
kaj bi sami roke si mazali,
na Dolenjsko bomo vest poslali,
baker da tu na površje sili.
Baker, bron, karkoli od kovine,
bratska bo prišla pomoč gotovo,
v miru jo pusti župan, prenovo
da izvedejo nam zgodovine.
Prim. na:
NOVA24TV
