V svoji bom maniri napisala,
kar o mali mislim si ogabi,
ki se mi od malega že gabi,
ki bi jo, saj vemo vsi, kam dala.
Olastninila je ta ogaba
hišo si v elitni top-četrti,
kjer so iste baže rdeči krti
naredili to, kar je zloraba.
Knjižico nosila je rdečo,
deponirala potem jo, skrila,
se nedolžno, čisto naredila,
drugo že zakuhala nesrečo.
Je razorožila, kar se dalo
vse po vrsti, ves čas se lagala,
je ogromna to ogaba, mala
sploh ne, ko se gleda v ogledalo.
Je izdala svojo domovino,
a to ménda je irelevantno,
saj ponavljala nam je konstantno
lastno in intimno zgodovino.
Ta intimna opcija je tuja
nam, ki domovino še imamo,
biti packa kakor on ne znano,
ki ogabno tujcem se ponuja.
Je v pokoju in dopoveduje
upokojencem, kdo da jim krade,
bratje, ne, ne izgubimo nade,
da že končno lopov obmiruje.
