V naši sta tovarni zgled nad zgledi,
Robi z Lukcem je vsak mesec prvi,
ne po plači le in modri krvi,
ampak še po vsem, kar je na sredi.
Delavcem oblast, ves čas kričita,
Robi je za zadruge pristojen,
Lukec pa vsak mesec kot prismojen
išče novo pot po zgledih Tita.
Zdravo gospodarstvo zdaj gradita,
boljšega vsak mesec, kaj, vsak teden,
dajeta pri tem eksempel zgleden,
vztrajata, kot bi bila navita.
Kaj navita, kot bila nalita
bi docela, iščeta izume,
kot Kardelj, ko je prišel iz šume
in ideja je bila razvita.
Zakon najin preživel vse vlade
bo, kot Dolfov rajh je tisočletni,
delavci ker so za stvar dovzetni,
takšne slikata si fanta nade.
Delalo se bo samo z levico,
druga roka večno naj počiva,
da potem za vse kolapse kriva
ona bo, razširjata novico.
To samo upravni socializem
bo z golobom kot miru emblemom,
z delavskim tovarn se prevzemom
vrnil znova bo idiotizem.
Pravita si samo upravljalca,
delavci pa se samo režijo,
mesec vsak ko vedno manj dobijo,
sklenejo: dva slamo-iztepalca.
